Otroci med dvema in petimi leti pogosto pripovedujejo neverjetne zgodbe, ki si jih ne znajo razložiti, ampak samozavestno dokazujejo staršem, da se jim je to zgodilo v resnici.
Zakaj majhni otroci govorijo o svojih preteklih življenjih
Sposobnost otrokovih možganov, da v zavesti simulirajo dogodke, ki so se zgodili v preteklem življenju, preučujejo strokovnjaki z različnih področij medicine. Vendar še vedno ni soglasja o mehanizmu reprodukcije tovrstnih spominov. Uspeli smo poudariti le skupne lastnosti.
Značilnosti otroških spominov
Mnogi otroci govorijo o tem, kako so živeli v oddaljenih državah in so imeli družine, vse pa opisujejo v majhnih podrobnostih. Drugi pravijo, da se spominjajo dneva svoje smrti in celo razloga. Po eni strani ga lahko dojamemo kot domišljijo, po drugi strani pa presenetljiva podrobnost opisa dogodkov in ljudi. Otroški možgani sami ne morejo reproducirati takšnih slik.
Priznani psihoterapevt Jim Tucker, ki preučuje otroške spomine, poudarja, da takšnih pojavov postaja vse več. Zato jih je treba sprejeti kot naravni pojav, ki se v ezoteričnih učenjih imenuje reinkarnacija in zahteva globoko analizo.
Z vidika raziskovalcev, ki preučujejo pojav preseljevanja duš v vesolje, so razlogi za pojav takšnih spominov pri otrocih, starih od 2 do 7 let, različni. Prvič, to se lahko zgodi, saj je otrokova zavest čim bolj odprta in ni zamašena z realnostmi zunanjega sveta. Zato lahko otrok popolnoma natančno ohranja in reproducira informacije iz preteklega življenja. Drugič, obstaja teorija, v skladu s katero imajo samo otrokovi možgani edinstveno sposobnost reprodukcije dogodkov, ki so na neznanem.
Otroci, ki govorijo o svojih preteklih življenjih, imajo ponavadi IQ nadpovprečno, kar pa ne pomeni, da so geniji, preprosto nimajo znakov duševnih motenj. Omenjeno je tudi, da imajo ti otroci rojstne znamke, ki so videti kot brazgotina ali prirojene zdravstvene težave. Otroci sami to razlagajo z dejstvom, da so se v preteklem življenju poškodovali ali imeli resne zdravstvene težave.
Pravilni odziv staršev
V večini primerov starši ne mislijo resno na zgodbe svojih otrok, kar pojasnjujejo z otrokovo vtisljivostjo ali gibljivostjo otrokove psihe. Če pa vam otrok občasno pripoveduje o takšnih dogodkih, je bolje poslušati. Kot rezultat se izkaže zelo zložljiva življenjska zgodba druge osebe.
Obstajajo situacije, ko starši začnejo verjeti v otrokovo zgodbo in preverjajo informacije na internetu. Na svoje veliko presenečenje odkrijejo resnične zgodovinske osebnosti, ki so živele točno v času, ki ga opisuje otrok. V tem primeru ne smete pritiskati na otroka ali ga voditi k psihologu, saj lahko takšna dejanja negativno vplivajo le na njegovo psiho. Dojemajte svojega otroka takšnega, kakršen je, ne vsiljujte mu drugih modelov vedenja. Nič ni narobe, če se spomnimo svojega preteklega življenja. To obdobje bo trajalo 6-7 let, saj se v tem času začne nova faza v oblikovanju možganske aktivnosti.
