Številni starši si zastavljajo vprašanja: zakaj otrok sploh rabi denar, kdaj mu ga je najbolje dati in za koliko. Prej ali slej takšna vprašanja skrbijo vse starše.
Kaj je žepnina? Prvič, gre za določeno vsoto denarja, ki jo dobi otrok na njegovo popolno razpolaganje. Žepni denar igra zelo pomembno vlogo. Otroku vsaj omogočajo, da se počuti bolj zrelega in bolj odgovornega, in to je že veliko. Če si otrok vsaj od časa do časa ne more kupiti tistega, kar mu je všeč, lahko ob tem doživlja negativna čustva. Posledično lahko pri ostalih otrocih, ki dobijo žepnino, razvije pohlep ali zavist.
Starši, ki so proti žepnini, verjamejo, da je otrok še vedno majhen, zato bi mu morali starši stvari kupovati. Zakaj? Sam se ne more pravilno odločiti, zato ga je najbolje razbremeniti takšne odgovornosti. Če mu poleg tega daste tudi najmanjši žepnino, lahko postane muhast in razvajen. Drugi starši menijo, da je žepnina nujna.
Oba starša imata prav, toda najboljše v tem poslu je zlata sredina. Prvič, otroku ni treba dajati žepnine, če ne hodi v šolo. Navsezadnje bi morali predšolski otroci igrati igre, ne pa šteti dohodka. Če menite, da je otrok že pripravljen prejeti žepnino, poskrbite, da bodo postali popuščanje njegovemu izsiljevanju, sicer bo mladi "izsiljevalec" ugotovil, da mora le malo pritisniti, da pride do denarja.
Znesek, ki ga boste dali otroku, je v celoti odvisen od dohodka družine, vendar ne pozabite, da žepnina po svoji definiciji ne sme biti velika. Ko otrok prejme denar za osebne stroške, bi moral imeti tudi nekaj odgovornosti, kajti če verjame, da je sposoben upravljati z denarjem, je že odrasel v določenih gospodinjskih opravilih.
Toda ne pozabite, da žepnine ne bi smeli vezati niti na ocene niti na naloge, ker je to polno dejstva, da otrok ne bo odnesel smeti ali se učil zgodovine, ker ni bil plačan. Najbolje je, da nagradite njegovo dobro vedenje. Poleg tega mu s tem popularno dokazujete, da se denar res zasluži in ne daje kar tako.
Skrb in težave, povezane z otrokom, se ne bi smeli truditi poplačati z žepninami. Temu pravilu praviloma sledijo poslovni očetje, ki ne želijo porabiti časa in energije za vzgojo otrok.
