Mnogi strokovnjaki menijo, da je treba prvi denar za lastne potrebe otroku dati pri sedmih letih. Pomagajo lahko na primer v šoli, ko otrok želi kupiti dodatno hrano. Je res tako?
Mnogi otroci do te starosti praviloma že razumejo, kaj je denar, čemu služi in kako težko ga je zaslužiti. Otrok mora razumeti, da denar ne pade z neba, zato ga je treba porabiti za posebne namene. Ko mama ali oče študentu da denar, morata navesti, za koliko časa sta dala ta znesek in za kaj natančno naj bi ju porabili.
Če se nenadoma zgodi, da bo otrok vse porabil pred časom, medtem ko bo za nekaj povsem neuporabnega, je treba staršem povedati, da ne bodo dali dodatnega denarja in obrazložiti razlog za zavrnitev.
Hkrati pa se otroka ne splača grajati, preprosto mora razumeti, da je bila poraba denarja njegova izbira, zdaj pa bo moral nekaj časa počakati na naslednjo številko.
Kaj bo otrok sčasoma razumel?
Najpomembneje je, da bo otrok začel ceniti, kako težko starši zaslužijo svoje finance. Mama ali oče naj razložita, da ne obstaja služba, kjer ne bi mogli delati ničesar in kljub temu prejeti velike vsote.
Otrok se bo naučil tudi, da mora biti denar v redu. Če je za nekaj načrtovan določen znesek, potem ga ni vredno porabiti za kaj manj potrebnega.
Poleg tega bo študent začel skrbno ravnati z denarjem in prenehal ga zapravljati. Pred vsakim novim nakupom bo začel izbirati v korist pomembnejšega. Morda bo želel prihraniti za kakšno grandiozno darilo zase, vendar si starši ne bi smeli privoščiti in kupiti otroka, kar hoče, medtem ko ta čas prihrani. Ima denar in ima pravico, da z njimi razpolaga sam.
Zahvaljujoč takšnim odločitvam se otrok nauči samostojnosti in spoznanje, kako težko si zasluži ta denar, mu pomaga, da se pravilno odloči.
Nasvet na domu
Pred izdajo žepnine se morajo starši z otrokom temeljito pogovoriti, za kaj so prejeti, v kakšnem znesku in koliko dni. Priporočljivo je, da otroka ne sponzorirate vsak dan, sicer bo zanj denar brez vrednosti. Bolje izdati določen znesek za dva do tri dni.
Prav tako starši ne bi smeli spraševati, za kaj je učenec zapravil ves denar. Če otrok zaupa mami in očetu, potem bo vse povedal sam. O vprašanju denarja je treba razpravljati mirno in brez očitkov.
Starši otroku pomagajo v fazi odraščanja, samostojnosti in odgovornosti. Manj ko nadzirajo učenca, bolj miren in udoben bo v družini. Otroci to občutijo in se trudijo, da ne bi razočarali svoje družine.
Prav tako starši svojega otroka ne bi smeli nagraditi z dobrimi akademskimi dosežki z denarjem, ker bo šel v šolo zgolj zaradi denarja, in ne zaradi znanja. In na koncu bo študent naredil vse le pod pogojem plačila. To ne velja samo za šolo.
