Mladi starši se zelo pogosto soočajo s pojavom, ko njihov dojenček spi z odprtimi očmi. Videti je precej nenavadno, v nekaterih primerih pa lahko staršem otroka povzroča tesnobo in skrbi.
V večini primerov ni nič narobe s tem, da otrok spi s pol odprtimi očmi, ta pojav je povsem razložljiv z običajnimi vzorci spanja in posebnostmi otrokovega razvoja.
Zakaj otroci spijo z odprtimi očmi
Situacija, ko novorojenček spi z odprtimi očmi, se imenuje lagophthalmos (kar pri otroku ni nobena motnja spanja). Otroški strokovnjaki ta pojav razlagajo z dejstvom, da je otrok veliko časa v fazi aktivnega spanca, v tem obdobju lahko očesne vtičnice izvajajo kakršne koli gibe (zvijanje) in veke se lahko nekoliko odprejo. S tem ni nič narobe, če pa to starše zelo moti, lahko skrbno poskusite pokriti veke in poskušate otroka ne zbuditi.
Dojenček preneha spati z rahlo odprtim plinom po 12-18 mesecih. Pri nekoliko starejših otrocih je ta pojav lahko periodične narave in je posledica otrokovega čustvenega prekomernega vznemirjanja podnevi. Možganske celice so precej preobremenjene in posledično opazimo pojav nepopolnega zapiranja vek. V takih primerih spanje poleg rahlo odprtih oči spremljajo še drugi znaki tesnobe: nenadni kriki ali trzanje okončin.
Če po otrokovem letu in pol še naprej redno spi z rahlo odprtimi očmi, je treba razloge morda iskati pri ožjih strokovnjakih. Možna je prisotnost fiziološke nerazvitosti veke ali kakršnih koli nevroloških motenj.
Somnabulizem pri otroku
Tudi somnabulizem je lahko vzrok za nekoliko odprte oči med otrokovim spanjem. Starostni prag za začetek razvoja te bolezni se šteje za starost šestih let. Stanje somnambulizma lahko traja od nekaj minut do ene ure, včasih pa tudi veliko dlje.
Ta pojav se zdravi v primerih, ko ga povzročijo posledice katere koli določene bolezni ali incidenta. Običajno je bolnikom s takšno boleznijo priporočljivo opraviti elektroencefalogram in dopplerjevo ultrazvočno analizo možganskih žil. Nujno ga je treba pregledati pri oftalmologu, ki bo pregledal očesno dno.
Ta pojav nima genetske nagnjenosti in ga povzročajo le nekateri zunanji dražljaji. Somnabulizem zelo pogosto izgine s starostjo.
