Postati polnoleten pomeni pridobiti priznanje, enakopravno komunicirati s svojimi idoli. Tako mislijo najstniki. Pomanjkanje usposobljenosti in življenjskih izkušenj se lahko z novo pojavljenim "odraslim otrokom" poigra s hudo šalo. Odrasli kronološko ne delajo ničesar, da bi bili videti bolj zreli, najstniki pa si zelo prizadevajo, da bi izgledali starejši, da bi pridobili glas in spoštovanje drugih. Bi torej morali odrasti v zgodnjih letih?
Težava današnjih otrok je njihova želja, da čim prej postanejo odrasli. Vendar odrasli pogosto trpko mislijo, da je nemogoče vrniti čas nazaj. In zakaj so ga tako hiteli - to je glavno vprašanje.
Odrasli … otroci?
Mladi so idealizirani: oglaševanje vodijo sami, tudi tisti, ki so starejši, jih poskušajo kopirati in resnost imenujejo dolgčas.
Sodobni človek se ne mudi z odraščanjem. To dokazujejo spisi najstnikov. Vsi ljudje delno ostajajo otroci, vendar je potrebno ravnovesje med odgovornostjo in igro. Glavno vprašanje je pripravljenost na odraščanje.
Strah, da se ne bi spoprijel z nalogami, se ne bi mogel zaščititi in želja, da bi se pod odejo skril pred težavami, prihaja do vseh, ne glede na število preživetih let. Pogosto se tudi zreli ljudje nimajo za odrasle.
Jasne opredelitve odraslosti ni.
- To so razumni, a precej dolgočasni ljudje, ki so prisiljeni početi rutinske stvari.
- Vendar pa je biti odrasel sposobnost ostati zvest otroštvu, ne pa si prizadevati, da bi za vedno ostal v otroštvu.
Tudi ko se starajo, otroci še naprej prejemajo finančno podporo staršev. Zaradi daljšega obdobja usposabljanja mladi začnejo delati pozneje. Meje med odraslimi in najstniki postajajo vse bolj zabrisane.
Odrasli: častni status ali sanjske sanje?
Prej je bila želja po polnoletnosti razložena z dejstvom, da se je le tako lahko izjavil. Pred stoletjem status otroka ni obstajal. Od osmega leta so otroci že vodili samostojno življenje, postali vajenci in pomagali staršem.
Sodobno življenje bodisi razvrednoti status odraslega bodisi ga naredi nedosegljivega. Resničnost še zdaleč ni želja, zato mladenič ne želi vstopiti v polnoletnost. Breme odgovornosti, ločitev od sanj ni preveč privlačen program.
Nastop odraslosti je za vsakogar drugačen. Običajno se ta prehod čuti po pomembnem dogodku, po dejstvu. In vsak ima svojo osebno zgodbo.
Otrok verjame, da bi moral svet izpolniti njegove želje. Starši so zato prepričani, da morajo otrokom ves čas namenjati pozornost, sredstva in sredstva, da jih bodo dovolj pripravili na samostojno življenje.
Nemogoče pa je, da ostanemo odrasli vedno in povsod. In to je najboljše. Osebni razvoj je v sposobnosti združevanja odgovornosti z neprevidnostjo, igre z resnostjo in odprtosti s potrebno razdaljo.
Otrok lahko samo s svojimi dejanji pospeši začetek odraščanja. Če se dobro znajdeš v katerem koli razredu, samostojno učiš doma, da ostaneš pred šolskim učnim načrtom, ali pa si izmisliš svojega, sta potrebni čas in sposobnosti. Toda nenehno razmišljanje o pospeševanju poteka časa in pogovor samo na to temo je velika napaka.
Treba je živeti v vsakem trenutku in ne izgubljati časa, da bi lovil prihodnost. Vsak trenutek je lep. Vsaka starost ima svoje prednosti in hitenje, da bi nekoga zapustili, spremenili v drugega, je napačen položaj.
