Družina je osnova življenja, razvoja in oblikovanja prvih veščin, idej mladih o svetu okoli njih. Od družine ni odvisen le življenjski standard, izobrazba in inteligenca otroka, temveč tudi njegov nadaljnji obstoj.
Družina vpliva na vsa področja otrokovega življenja, po njeni zaslugi človek odraste in postane uspešen in uspešen državljan svoje države ali pa ostaja nezadovoljen s svojim življenjem. Družina v človeka položi koncept duhovnih vrednot, morale, kaj je v življenju najpomembnejše in k čemur je treba stremeti. Ona je tista, ki pri človeku oblikuje koncept lepote, ga uči ljubezni in skrbi.
Družinski vpliv
Družina je bila ves čas trdnjava za človeka, kraj, kjer se je lahko počutil, zaščitil in delil veselje s svojo družino. Družina je precej zaprt del družbe, saj se otrok, ki se rodi, v prvih letih življenja običajno ne preseže meja tega sveta. In vse, kar se otrok nauči v družini, ostane z njim do konca življenja, saj znanje in koncepti, ki so v njegovih možganih povezani do tretjega leta starosti, večinoma določajo njegovo bistvo v prihodnosti. Torej bo otrok, ki se sooča z nasiljem in krutostjo, takšno vedenje odraslih dojemal kot normalno, morda mu niti na misel ne bi prišlo, da bi se pritoževal nad starši, ker ne pozna nobenega drugega odnosa. Tak otrok, ko odraste, postane skrivnosten, pogosto so v njegovem vedenju motivi notranjega strahu in previdnosti. Lahko pa odraste in se tudi sam spremeni v tirana, ki bo mučil svoje otroke in ljubljene.
Po drugi strani pa, če je otrok v vedenju staršev videl le pozitiven odnos, podporo, spoštovanje starejših, izobraževanje ne na silo, ampak z eno besedo, bo tak otrok prinesel razumevanje, kako ravnati z drugimi, s svojimi najdražjimi v odrasli dobi. Otrok kopira vedenje in držo odraslih, v dojenčkih in mladosti se to dogaja podzavestno, pri starejših otrocih pa že povsem zavestno sledijo navadam, ki so jih učili v družini. Zato na vedenjski ravni družinska vzgoja predstavlja začetke otrokovega prihodnjega odnosa do sveta.
Nadomestitev družine
Kaj se zgodi z otrokom, ko nima družine? Ta koncept potem nikamor ne izgine, le drugi začnejo delovati kot družinski odnosi - med vzgojitelji in učenci sirotišnice, med člani rejniške družine ali uličnimi prijatelji. V vsakem primeru človek poskuša nadomestiti družino, začutiti tesen odnos vsaj z nekom. In potem bo ta oseba ali skupina oblikovala otrokovo osebnost, vplivala na njegovo znanje, vzgojo, sposobnost vzpostavljanja odnosov s svetom. Samoumevno je, da takšna zveza nikoli ne more biti polnopravna: niti vzgojitelji v sirotišnici niti nepopolna družina, kaj šele prijatelji, ne morejo človeku nadomestiti vrednosti in bližine družinskih odnosov. Zato v psihi takih otrok običajno sledijo kršitve: otrok postane bolj umaknjen, trmast, krut ali včasih ima čudno predstavo o morali in etičnosti.
