Kako pogosto, starši, v vrvežu življenja, ki teče mimo s kozmično hitrostjo, preprosto banalno odpuščamo otroke, vedno ob nepravem času, vedno naivno nadležno "zakaj", ne da bi opazili niti to, kako prizadeli te svoje otroke, niti to kako blokiramo njihove kognitivne procese. In potem smo iskreno presenečeni - zakaj otrok sploh noče študirati, obsojeno pa se pritožuje, da mlajša generacija načeloma nima vzgojne motivacije.
In kakšen je pravzaprav naš delež krivde za to, kar se dogaja? Pravzaprav se prav v obdobju teh nadležnih "zakaj" oblikuje sama kognitivna dejavnost otroka, ki je kasneje v obdobju šolanja tako primanjkuje. Otrok ne dobi le odgovorov na vprašanja, ampak se tudi nauči koncentrirati svojo pozornost, poslušati, razumeti, analizirati. Izkazalo se je, da so prvi učitelji v njegovem življenju njegovi starši.
Vsi vemo, koliko je odvisno od prvega učitelja. Ali bo znala otroka zanimati, mu vliti ljubezen do znanja. Nihče ne trdi, da je od tega prvega koraka v svet znanja pod njenim občutljivim vodstvom odvisno vse nadaljnje šolanje otroka v šoli. Njegov uspeh in želja po učenju. Zakaj si torej starši dovolimo, da zavrnemo naivni "zakaj" svojega otroka, ne da bi se zavedali, da smo pravzaprav njegovi prvi učitelji?
Poleg tega nikoli ne pomislimo, kaj točno so ti "zakaj", in nam omogočajo, da vzpostavimo zaupljiv odnos z otrokom. Vsakič, ko dobi odgovor na svoja radovedna vprašanja, otrok razume, da imajo starši vedno čas za to. Da je za starše pomembno vse, kar ga zadeva. Tako otrok razvije razumevanje absolutnega sprejemanja svojih staršev. Razume, da ga imajo starši radi kdorkoli - majhen, neumen, ne vedno razumljiv, muhast in ubogljiv. Takšni otroci se ne bodo bali videti neumni, ne bodo se bali zmotiti. Ne bodo se bali, da česa ne bodo vedeli, ne bodo se bali vprašati. To pomeni, da se ne bodo bali biti sami.
Če otrok ne dobi odgovora na svoja nadležna vprašanja, potem ima občutek, da mu starši niso kos. Da imajo pomembnejše stvari, a on, majhen in neumen, jim ni zanimiv in … ni potreben.
Tako se izkaže, da se z malo »zakaj« začne »začetek življenja« našega otroka. In kakšen bo začetek - neposredno odvisen od nas, staršev.
