Nedvomno starši otroku želijo vse dobro, ga imajo radi in ga poskušajo zaščititi pred vsemi možnimi težavami. Brezpogojna ljubezen staršev in njihova skrb osrečuje otroka. Ti otroci so deležni dovolj pozornosti, da se počutijo samozavestne in ljubljene.
Starševska ljubezen kot osnova vzgoje
Treba je opozoriti, da je ljubezen staršev osnova za čustveni razvoj otrok. Otroci, ki niso prejeli ljubezni staršev, se na podzavestni ravni počutijo nesrečne in osamljene.
Pogosto so manj družabni, proaktivni in dobrohotni. Ker jim primanjkuje primera brezpogojne ljubezni, menijo, da si je treba ljubezen zaslužiti. Ta položaj jim bo verjetno prinesel težave v prihodnosti, v odraslem življenju, zlasti v družinskih odnosih.
Otrok močno čuti potrebo po brezpogojni ljubezni staršev: potrebuje priznanje in odobritev svojih dejanj, sprejetje staršev z vsemi pomanjkljivostmi in pomanjkljivostmi.
Starševska ljubezen daje občutek psihološke varnosti, varnosti in udobja. Tak otrok bolj odkrito izraža svoja čustva, je osvobojen, lažje prenaša neuspehe in težave in je manj dovzeten za mnenja in ocene drugih.
Nevarnost, da starševska ljubezen ne bo, je, da tudi ko odraste, oseba težko pozabi na duševne rane in zamere, ki jih je prejela. Jasno se spominja brezbrižnosti staršev, njihovega zanemarjanja ali očitkov. Takšni otroci v odraščanju dobijo izkrivljen model odnosov, saj se jim je že v otroštvu zdelo, da so slabši od drugih.
Slabosti prekomernega starševstva
Nasprotno, pretirana skrb staršev lahko otroku škoduje. Otrok odrašča infantilno: težko se sam odloča in zanje prevzame odgovornost.
Preveč zaščiten otrok se čustveno razvija veliko počasneje, težko se nauči samostojnosti in posledično počasneje pridobiva potrebne socialne veščine. Tak otrok pogosto začne verjeti v svojo nemoč, saj mu starši ne dajo možnosti, da bi kaj storil brez njihovega nadzora in pomoči. Otrok postane nemiren, negotov, neiniciativen, stisnjen.
Pretirana starševska skrb otroku ne omogoča, da se odloča in se nauči reševati sporne situacije. Ker starši otroku preprečujejo, da bi se naučil pridobivati izkušnje, ki jih potrebuje, ima lažno samozavedanje, to je izkrivljeno predstavo o sebi, svojem potencialu, dejanjih. Takšni otroci lahko odrastejo v muhastost, občutljivost, razdražljivost, lenobo.
Ne smemo pozabiti, da je otroka tako ali drugače nemogoče zaščititi pred vsem na svetu, da bi lahko odraščal samozavestno, namensko in močno, potrebuje tudi negativne izkušnje. Naučiti se mora pravilnega vedenja v izgubljenih situacijah, konfliktih, v različnih težavah. Priporočljivo je, da otroku svetujete, se z njim pogovorite, vendar se zanj ne odločite popolnoma vsega.
