Težko je najti niti enega otroka, ki nikoli ni doživel strahu. To je normalno, ker za vsako starost obstaja tipičen nabor najpogostejših strahov. Toda zakaj se pojavijo strahovi, ki presegajo otrokovo starost in trajajo mesece ali celo leta?
Strah je kombinacija psiholoških in fizioloških reakcij na življenjsko ogrožajoč dražljaj (resničen ali namišljen). Kadar se človek boji, se v njegovem telesu zgodijo nenadne fiziološke spremembe: utrip in dihanje postanejo pogostejši, znojenje se poveča, krvni tlak naraste in izloča se želodčni sok.
V središču strahu je nagon samoohranitve: bojimo se, kaj bi nam lahko povzročilo nepopravljivo škodo. Seveda strahovi niso vedno upravičeni in resnično ogrožajo naše zdravje in duha. Zakaj se že v zgodnjem otroštvu začnemo bati popolnoma nenevarnih stvari / bitij?
Otroški strah se lahko oblikuje na dva načina: v resnični nevarni situaciji ali v procesu komunikacije z drugimi ljudmi. V procesu življenja otrok pridobi svoje individualne izkušnje na področju travmatičnih situacij. To je lahko padec, opeklina, strah ob pogledu na veliko žival, bolezen itd. V tem primeru je otrok resnično v nevarnosti; zaveda se, da so te situacije lahko življenjsko nevarne, in tvori se resnični strah. Namišljeni strah praviloma nastane zaradi neprevidne uporabe različnih literarnih izrazov ali opozoril odraslih: "če padeš, bo bolelo!", "Če ne ješ kaše, pride hudobni volk!" itd. Otrok s povečano tesnobo vse jemlje dobesedno in zelo pri srcu. Res bo pomislil, da bo prišel kakšen strašen namišljeni volk in mu ogrozil življenje. Tako nastajajo otroške fobije.
Na oblikovanje strahu poleg takšnih izrazov vplivajo tudi nemirni pogovori odraslih v prisotnosti otroka. Prepiri med starši, škandali, pogovori o različnih težavah vplivajo na otrokovo dojemanje sveta okoli sebe. Filmi so še en pogost vzrok za fobije. Starši bi morali nadzorovati, kako dolgo in katere programe gleda otrok.
Naloga staršev je opaziti tesnobo in strah otroka in usmeriti vsa svoja prizadevanja v odpravo tegobe.
