Za normalen intrauterini razvoj otrok potrebuje veliko različnih hranil in stalen dostop do kisika. Toda stik z zunanjim svetom pri plodu je popolnoma izključen, saj je znotraj materinega telesa in je v celoti odvisen od nje. Oksigenacija nerojenega otroka je precej zapleten in edinstven proces.
Navodila
Korak 1
Plod znotraj matere nenehno diha, začenši od drugega trimesečja nosečnosti. Hkrati je njegova glotisa tesno zaprta, da se prepreči vdor plodovnice v nerazvita neodprta pljuča. Posnemanje dihalnih gibov v tem obdobju ni nič drugega kot treniranje prsnih mišic za delo na zagotavljanju dojenčka kisika takoj po rojstvu.
2. korak
Otrok pred porodom ne more uporabljati pljuč, saj se odprejo šele v trenutku njegovega prvega joka. Pri prezgodaj rojenih otrocih lahko opazimo resne težave z dihanjem, saj plod šele v 34. tednu nosečnosti začne proizvajati posebno snov - površinsko aktivno snov, ki zagotavlja odpiranje in površinsko napetost pljučnega tkiva. Obstajajo posebna zdravila, ki pospešujejo sintezo te snovi, pa tudi umetno površinsko aktivno sredstvo, vendar prezgodaj rojenim otrokom pomaga le preživeti, ne da bi vplivala na intrauterino dihanje.
3. korak
Ker pljuča ne sodelujejo pri intrauterinem dihanju otroka, pomeni, da diha povsem drugače. Že v prvih tednih nosečnosti se razvije popolnoma edinstven organ - posteljica, ki lahko plodu zagotovi vse potrebno za življenje, vključno s kisikom. Skozi posteljico prehaja kisik iz materinega krvnega obtoka v otrokovo kri. Nosečnica pravzaprav diha v dvoje; njena pljuča nasičijo oba organizma z zrakom.
4. korak
Posteljica je zasnovana tako, da ohranja dojenčku udoben obstoj, tudi če je materina poraba kisika iz kakršnega koli razloga omejena. Zato so nosečnice zaradi nezadostne oskrbe možganov s kisikom bolj nagnjene k omedlevici. V zatohlih ali zadimljenih prostorih je kisika v zraku veliko manj, a prostornina dihanja ostaja enaka, posteljica pa za oskrbo dojenčka vzame kisik v škodo matere.
