Verjame se, da je potreba po sreči in veselju ena temeljnih pri ljudeh. Vendar se vsem ne uspe približati temu stanju in včasih ljudje samostojno zavračajo svojo srečo.
Življenje na avtopilotu
Lastno srečo najlažje pogrešate, ko ne veste jasno, kaj želite od življenja. Pogosto človek od otroštva živi po vzorcu, konča šolo, v katero so ga poslali starši, nato univerza, na katero je bilo najlažje vstopiti, gre najprej v službo, kjer je bil sprejet, nato pa spozna moškega ali ženska in se poroči, ima otroke … Življenje v tem primeru lahko poteka nezavedno, kot da bi bilo samodejno. Pod vplivom nekaterih okoliščin lahko človek nenadoma pomisli, da je zanj življenje dolgočasno in da je hotel nekaj drugačnega. Nekdo se bo odločil za spremembo, nekdo pa ne bo imel poguma, ker je neznano strašljivo.
Strahovi in kompleksi
V primeru, ko človek na začetku ve, kaj hoče in kaj potrebuje za srečo, včasih posegajo kompleksi, strahovi in neodločnost. Na primer, mlad človek želi postati umetnik ali oblikovalec, toda pod pritiskom staršev gre na študij za pravnika. Tudi če mu bo uspelo narediti dobro kariero, se bo najverjetneje počutil nezadovoljnega in si očital, da svojih želja ne bo mogel zagovarjati. Zgodi se tudi, da človek sanja, da bi se uresničil v poklicu, kjer je potrebno govorništvo, v javnosti pa iz strahu ne more povezati niti dveh besed. Potem lahko poskusi premagati strah, tudi s pomočjo psihologa. Če to ne uspe, sanje ostanejo neizpolnjene.
Pogosto ljudi ustavijo javno mnenje in obstoječi stereotipi. Na primer, 35-letni moški je spoznal, da želi spremeniti svoj poklic, in ima celo določeno zavarovanje za dokončanje tečajev ali ustanovitev lastnega podjetja. Toda prijatelji in sorodniki so skeptični do njegovih idej in pravijo, da je prepozno in da je stabilnost najpomembnejša. In človek si ne more privoščiti notranje neodvisnosti in početi, kar hoče.
Težko je biti srečen za nekoga, ki je odraščal v družini s strogo vzgojo in se njegovim željam ne zdi vreden pozornosti. Ni navajen prepoznavati svojih potreb in jih izpolnjevati. Vedno poskuša narediti tisto, kar je potrebno. Tak človek je lahko deloholik in si sam odvzame počitek, v družini pa se trudi predvsem za moža ali ženo in otroke ter pozabi nase. Takšno vedenje izhaja predvsem iz nizke samozavesti, pomanjkanja ljubezni do sebe in občutkov nevrednosti.
Osebno življenje
Ljudje niso dovolj srečni tudi zato, ker ne morejo biti blizu svojih najdražjih. Tako lahko moški ali ženska ljubi osebo, ki je že poročena in ima otroke. Vsi si ne upajo uničiti družine. Ali pa si moški ne upa zaprositi ženske in se potem poroči z drugo. Zaljubljenci se lahko razhajajo tudi pod pritiskom staršev in zaradi dejstva, da pripadajo različnim slojem družbe.
