Na veseli in hrupni poroki mladoporočencema zavpijejo "grenko", občudujejo očarljivo nevesto in malo zavidajo sreči mladih. Toda včasih se po dveh ali treh letih lep, srečen par razide. Žal čarobni občutki sreče, dviga, intimnosti in nežnosti sčasoma postopoma izzvenijo. Kam gre ljubezen, ki je življenje napolnila s srečo?
"Ljubezen živi tri leta," pravi nekdo. Toda v resnici to ni ljubezen, ampak strast, ki jo lahko nasičimo samo od sebe. Če razmerje temelji le na seksu in privlačnosti, se bo par najverjetneje po zadovoljevanju zanimanja (in njegovem zmanjšanju) razšel. Prava ljubezen se začne na trdnejših temeljih kot seks. Ko ljudje drug do drugega ravnajo previdno in spoštljivo ter svojega ljubljenega ne obravnavajo le kot vir užitka in prijetnih čustev, imajo potem priložnost, da strast pretopijo v globoko ljubezen in prijateljstvo, ko tudi pomanjkljivosti ali nenavadnosti ne ločujejo toda dejavniki povezovanja se razvijejo le, če sta oba »darovalca« in ne le »prejemnika«. Na žalost nima veliko ljudi, zlasti v mladosti, modrosti, ki bi jim omogočila, da ohranijo svoja čustva. In že ob prvih težavah se številni ljubimci umaknejo, ne popuščajo, najprej vidijo svoj "jaz" in ne razmišljajo o ohranjanju ljubezni. Pravzaprav čustva ne izginejo vedno, ampak se samo spremenijo - nasilno strast se spremeni v globoko nežnost, novost v družinske navade in strastna privlačnost v prijetno domačo naklonjenost. Preprosto vsi niso pripravljeni preiti s prve stopnje ljubezenske zastrupitve na njen miren tok in to je razumljivo - navsezadnje je težko držati to visoko letvico ves čas, ko so vsi občutki v prijetni in vznemirljivi napetosti. Ko izgine čar prvih mesecev ali let, ko poezijo nadomesti življenjska proza, postane za mnoge nevzdržno reševanje vsakdanjih težav - pomivanje posode, razporeditev proračuna, čiščenje, tedenski nakupi itd. In potem se nekdanji ljubimci odločijo, da ljubezni ni več. In res odide.
