Rojstvo otroka, kot veste, ni samo veliko veselje v družini, temveč tudi resna odgovornost. Sprva - pri vzgoji je od očeta in matere odvisno, v koga bo odraščal njihov otrok in kako se bodo razvijali njegovi odnosi z drugimi. Napake, ki se že na prvi pogled zdijo povsem neresne odtenke, so lahko v prihodnosti resne težave.
Seveda si vsi želimo, da bi dokaj odrasel otrok lahko samostojno sprejel pravilne odločitve. Ob vsem tem ga tega nismo vedno sposobni naučiti. Če poskušate pogovore na to temo voditi v šolski dobi in po malem, potem morate otroke vnaprej naučiti samostojnosti. Resna ovira na tej poti bo otrokova kategorična nepripravljenost, da staršem pusti hišo. V dokaj zgodnji mladosti pogovor še ne gre za to, da bi ga pustili samega - situacija se reši, ko za babico ali kakšno sorodnico skrbi babica ali na primer varuška. Toda otrok je pogosteje proti odhodu očeta in mame, četudi v hiši ni tujca.
Če nenehno odhajanje v službo zjutraj spremlja ritual, da se oklepate rok in nog, spremlja množica solz in krikov, medtem ko se situacija ves čas ponavlja, morate ukrepati. Dobra možnost je, da izberete pravi dan in otroka vzamete s seboj, mu pokažete lastno delovno mesto. Dajte mu priložnost, da se dotakne računalnika, naj sede na svoj stolček - da se potopite v svet, v katerem živite brez otroka, da bo jasno, da v tem ni nič strašnega. Priskrbeti mu morate, da na svojem delovnem mestu vidi lastno fotografijo, naj se dotakne vašega telefona, s katerim ugotovite, kako otroku gre doma.
Seveda je treba to povedati na glas. Otrok mora razumeti, da ko ste v službi, nikoli ne pozabite nanj, samo delo pa sploh ni strašna stvar in mati se bo gotovo vrnila k njemu. Če ima vprašanja o vaši službi, je najbolje, da odgovorite preprosto in dokaj enostavno. Predvsem ni treba razlagati pomena izračuna zanesljivih značilnosti stavb, besedna zveza "risanje hiš" za prvi obisk bo povsem dovolj. Preden želi oditi, ga prosite, naj vam nariše nekaj, da boste imeli nekaj, kar vas bo nenehno spominjalo nanj.
