Ciniki se ne rodijo, postanejo ciniki. In to je posledica sodobnih temeljev in tradicij, ki začnejo škodovati zdravi pameti. Cinik je oseba, ki je razočarana nad družbenimi mehanizmi življenja in je izgubila vsako zaupanje v eno ali drugo avtoriteto.
Kdo so ciniki?
Cinični ljudje so realisti, ki ostro prezirajo pesimizem in optimizem. Sprejemajo vse, kot je. Nikoli niso žalostni in nikoli srečni, če je razlog za to kakšna malenkost. Vse je lahko zanje "malenkost": cinikov ne skrbi smrt ljudi - na Zemlji jih je veliko zgodaj. Ciničnih ljudi ne skrbi smrt otrok, saj je to le še eno človeško potomstvo, ki še ni doseglo ničesar. Po mnenju psihologov lahko samo odrasle in psihološko oblikovane osebnosti imenujemo ciniki.
Takšni ljudje imajo svoj pogled na svet okoli sebe, kar jih razlikuje od absolutne večine. Psihologija cinika je takšna, da je vse naokoli naprodaj, duhovne in moralne vrednote pa nikoli niso obstajale. Ciniki nikoli ničesar ne cenijo: vse izgubljeno je mogoče zlahka vrniti nazaj, vendar ni nenadomestljivih stvari in ljudi. Tako razmišljajo ti posamezniki. Načeloma je mogoče razložiti njihovo vedenje: cinik je oseba, ki je razočarana v življenju ali nad ljudmi in zato z njimi komunicira le s togo preračunljivostjo.
V kovancu je tudi slaba stran. Življenje je za cinične ljudi zelo težko. Dejstvo je, da vidijo skozi nekatere ljudi, ne oklevajo v izjavah, naslovljenih nanje, izrekajo to ali ono neprijetno resnico itd. Vse to vodi v dejstvo, da cinik naleti na odpor večine ljudi okoli sebe, izgubi sposobnost ustreznega kritičnega mišljenja in je v njihovih očeh videti kot resnični izobčenec. Tudi psihologi takim "izobčenim" dajo ustrezno definicijo. Profesor univerze Princeton Charles Issawi takšne ljudi imenuje "nevzdržni ciniki".
Zakaj ljudje postanejo ciniki?
Kakršne koli karakterne lastnosti prihodnje osebnosti so določene v otroštvu. Otroci in mladostniki so zelo dovzetni za določena dejanja drugih: za žalitve, za izdajo, za ponižanje, za hlad. Seveda sprva pri otroku ni nagnjenj k cinizmu, a takoj, ko se vsaj enkrat sreča z resno težavo, se začne ograjevati od vseh okoli sebe in poskuša vsem dokazati, da mu ni vseeno popolnoma vse. Otrok v otroštvu poskuša skriti lastno bolečino in pokaže svojo brezbrižnost.
Že v mladosti so nekateri prihodnji ciniki prikrajšani za določene človeške občutke, ki so značilni za večino. Na primer, morda sploh nimajo sentimentalnosti, saj mislijo, da to ljudi preprosto utrudi. Prihodnji ciniki ne čutijo zavisti in objektivno realnost ocenjujejo objektivno, tj. ne s srcem in dušo, ampak z možgani. Že oblikovani cinik se na splošno ne drži nobene religije. Psihologi opažajo eno nenavadno dejstvo: cinični ljudje identificirajo Jezusa Kristusa s seboj, misleč, da je prav tako ciničen kot oni.
