Epistemologija je ena izmed vej filozofije, ki upošteva teorijo znanja. Znani filozofi - Platon, I. Kant, R. Descartes, G. Hegel in drugi - so prispevali k epistemologiji.
Kaj upošteva epistemologija
Glavni problem epistemologije je iskanje smisla dogajanja in resnice. Tudi znanost preučuje znanje kot celoto - njegove oblike, bistvo, teorije in metode. V okviru epistemologije se upoštevajo religija, umetnost in znanost ter pojavi izkušenj, ideologije in zdrave pameti. Glavno vprašanje tega oddelka - ali je mogoče načeloma poznati svet? Glede na odgovore ločimo več epistemoloških smeri. V svojih raziskavah filozofi delujejo s koncepti "um", "resnica", "občutki", "intuicija", "zavest". Glede na prepričanja imajo epistemologi prednost čutnemu, racionalnemu ali iracionalnemu spoznanju - intuiciji, domišljiji itd.
Značilnosti epistemologije
Ta filozofska disciplina je zelo kritična. Najprej preuči razmerje med iluzijo in resničnostjo ter kritizira možnosti spoznavanja. Kritika se kaže v utemeljitvi katere koli smeri epistemologije, pri čemer subjektivne predstave o svetu nasprotuje zdravi pameti. Druga značilnost epistemologije je normativnost. Filozofija pomeni prisotnost nekega temeljnega znanja, ki določa vse norme človeškega znanja. Za različna področja epistemologije je lahko osnova eksperiment, formula ali idealen model. Naslednja značilnost je subjekt-centrizem. Vsem tokovom tega oddelka je skupna prisotnost predmeta znanja. Vse razlike v filozofskih učenjih temeljijo na tem, kako ta subjekt dojema sliko sveta.
Druga značilnost epistemologije je znanstvenocentričnost. Ta veja filozofije brezpogojno sprejema pomen znanosti in svoje raziskave izvaja strogo po znanstvenih dejstvih.
Najnovejša epistemologija odstopa od klasičnega okvira, zanjo pa so značilni postkritika, objekt-centrizem in antisciatičnost.
Glavne smeri epistemologije
Med najbolj znanimi epistemološkimi nauki so skepticizem, agnosticizem, racionalizem, senzacionalizem in transcendentalizem. Skepticizem je eden najzgodnejših trendov. Skeptiki verjamejo, da je glavni instrument znanja dvom. Agnosticizem najdemo tudi v antiki, vendar se je dokončno oblikoval v novem času.
Prvi filozof, ki je obravnaval probleme epistemologije, je bil Parmenid, ki je živel v antični Grčiji v 6. – 5. Stoletju pred našim štetjem.
Agnostici načeloma zanikajo možnost znanja, saj subjektivizem posega v objektivno razumevanje resnice. Izraz "racionalizem" sta ustanovila R. Descartes in B. Spinoza. Razumu in zdravi pameti so rekli orodje za spoznavanje resničnosti. Sensualizem, ki ga je razvil F. Bacon, je nasprotno temeljil na spoznanju z občutki. Nastala je transcendentalizem, ki jo je vodil esej R. Emersona "Narava". Pouk je oznanjeval znanje skozi intuicijo in združevanje z naravo.
