"Ne vstopi, ne veš kako." Kako pogosto se takšne besede slišijo na igriščih. Vsak psiholog se kar zveni, ko to sliši. In kako se bo otrok naučil voziti kolo, plezati po švedski steni ali voziti skuter, če ga nenehno ustavljajo?! Za takšnimi besednimi zvezami se skriva strah staršev ali babic (še bolj) za zdravje otroka. Z drugimi besedami, pretirano je zaščititi odrasle, ki svojega sina ali hčere ne želijo pustiti v samostojnem življenju.
Skrb mam in očetov za življenje njihovih otrok se stopnjuje, če so že imeli izkušnje s hudimi poškodbami. Seveda si vsi v otroštvu ne zlomijo kosti ali pretres možganov. A absolutno ni niti ene osebe, ki si ob obvladovanju nove veščine ne bi strgala kolen ali modric. Toda starši na to pozabijo ali pa želijo otroke zaščititi pred vsem.
… Navadi se, da misli o sebi kot šibkem in nemočnem. Otrok bo počakal, dokler ga ne bodo odstranili z lestve ali mu pomagali. In če odraslih ni zraven, bo od tam letel do konca. V psihologiji ima ta pojav svoje ime - sindrom naučene nemoči. Oseba se nauči biti šibka in odvisna. Lahko si predstavljamo, kako težko je človeku v odrasli dobi s podobnim sindromom.
Radovednost ljudi je najmočnejše gonilo njihovega razvoja. Prej ali slej bo otrok še vedno sedel na kolo ali plezal tam, kjer je prepovedano. Znano je, da je prepovedano sadje sladko. Hkrati je v otrokove možgane jasno pritrjena formula, da je odvisen, nesposoben in nima možnosti, da se česa nauči. Kot rezultat učenja ne čakajte. Takšni poskusi se najpogosteje končajo s poškodbami, torej natanko tega, česar so se odrasli bali.
Za začetek je pomembno spoznati dejstvo, da kot starš zaviram razvoj lastnega otroka in ga ustavim pri novih dejanjih. Vsega se naučijo postopoma. Nihče (razen visoko nadarjenih) se ne nauči vsega naenkrat. Bolje je svoj strah za zdravje otroka preoblikovati v dovoljenje z omejitvijo:
V tem primeru je treba območje neodvisnosti postopoma povečati: na primer. Pomembno je, da dojenčku dovolite, da si sam »napolni modrice in izbokline« v sprejemljivih varnih pogojih. Naj se bolje opraska in razume, kako pravilno izvaja gibe, kot da bi ga pozneje poškodoval.
Vsak starš se mora sprijazniti s tem, da se otrok postopoma odmika. Razdalja med njim in materjo se nenehno povečuje. Odrasla oseba je za dojenčka pomembna vsako minuto, toda najstnik je to včasih le ob večerih. Da bi otrok odraščal zdrav in radoveden, mu morate pomagati, da se osamosvaja postopoma in ob pravem času.
