Socialne ustanove so kompleks institucij, pravil in norm. Njihov obstoj je povezan s skupinskimi dejavnostmi ljudi. Družina je ena takih ustanov.
Navodila
Korak 1
V procesu institucionalizacije eksperimentalno in spontano vedenje nadomesti regulirano, predvidljivo in pričakovano vedenje. Ključne faze tega procesa lahko imenujemo: pojav potreb, ki jih je mogoče zadovoljiti le kot rezultat skupnih organiziranih ukrepov, pojav posebnih pravil in norm med socialno interakcijo, sprejetje in uporaba teh pravil, oblikovanje sistema statusov in vlog.
2. korak
Družina je družbeno sankcionirano in razmeroma trajno združenje ljudi, ki so povezani v zakonski zvezi, sorodstvu ali posvojitvi, živijo skupaj in so ekonomsko odvisni drug od drugega. Pomeni izvajanje posebnih družbenih funkcij, kot je denimo vzgoja otrok, njene družbene vrednote pa temeljijo na prepletanju statusov in vlog.
3. korak
Določene norme so značilne za vsako socialno institucijo. V družini so družinske prepovedi in dodatki. Zvestobo, spoštovanje, naklonjenost, odgovornost, ljubezen lahko imenujemo kot družinsko usmerjeni odnosi in vzorci vedenja. Simbolni znaki te socialne ustanove so zakonski rituali, poročni prstani. Utilitarno so za družino značilni skupna hiša, stanovanje in pohištvo v njih.
4. korak
Socialne ustanove opravljajo funkcijo utrjevanja in reprodukcije družbenih odnosov. Povezan je s standardizacijo ustaljenih družbenih vezi in standardizacijo vedenja na določenih področjih. Lahko rečemo, da je naloga socialne ustanove postavljanje pravil igre.
5. korak
Družina opravlja reproduktivno funkcijo, funkcijo prenosa statusnega in posestnega premoženja ter funkcijo čustvenega zadovoljstva svojih članov. Poleg tega izvaja spolno regulacijo, zagotavlja socializacijo (prenos nakopičenih izkušenj iz generacije v generacijo), opravlja komunikacijske, zaščitne in ekonomske funkcije (družinski člani običajno vodijo gospodinjstvo skupaj).
6. korak
Obstajajo različne vrste družinskih struktur. Družina je po obliki lahko jedrna, sestavljena iz staršev in od njih odvisnih otrok, ali razširjena, če vključuje še druge sorodnike. Poroka je lahko monogamna ali poligamna. Če se zakonska zveza sklene znotraj določene skupine, govorijo o endogamni izbiri domnevnega partnerja, če je zunaj določene skupine, pa o eksogamni.
