Prepričati najstnika v nekaj je nemogoča naloga. V tej starosti se otroci imajo za dovolj stare, da se lahko resno odločajo. Da otrok ne bi ponavljal napak staršev, morajo postati njegovi najboljši prijatelji in situacijo razložiti na podlagi življenjskih izkušenj.
Zaupno razmerje
Med najstniki in njihovimi starši bi moralo obstajati absolutno zaupanje in medsebojno razumevanje, le v tem primeru bodo otroci delili svoje težave in poslušali nasvete. Zelo pogosto se zgodi, da odrasli vidijo, da njihov otrok dela napake, ki so bile nekoč zanj značilne. Da bi najstnika zaščitili pred morebitnimi težavami, se odrasli obnašajo pretirano vztrajno, vsiljujejo svoja mnenja, poskušajo manipulirati, grozijo z odvzemom žepnine itd. Pravzaprav je ta pristop v osnovi napačen, saj se otroci v mladosti zelo ostro odzovejo na kritike in kršitve lastnih pravic. Da bi otroku pomagali, da ne bi stopil na isto grablje, bi morali starši zanj najprej postati prijatelji, čigar mnenje bi tudi sam rad slišal. Običajno se odnos med starši in otroki zaupno oblikuje že v zgodnji mladosti, če njihov temelj ni bil pravočasno "izliven", najstnik svojih skrivnosti in izkušenj ne bo nikoli delil z odraslimi.
Da bi se otrok že od otroštva naučil zaupati staršem, morate čim več časa preživeti z njim, komunicirati s prijatelji in ne zamuditi niti enega pomembnega trenutka v svojem življenju.
Kje začeti pogovor?
Ko poskušajo otroka opozoriti na morebitne težave, starši ne bi smeli začeti pogovora z negativom. Na primer, če najstnik noče na fakulteto, ne smete reči, da v življenju ne bo dosegel ničesar in bo neuspešen, kot njegov oče. V tem primeru je bolje poudariti, da so se nekoč starši zmotili z zavračanjem visokošolskega izobraževanja in da bi jim bilo to zelo koristno v življenju. Da ne bi bili neutemeljeni, je mogoče navesti več situacij, na primer zavrnitev delodajalcev zaradi pomanjkanja diplome, nezmožnost karierne rasti itd. Pomembno je omeniti tudi, da bi odrasli, poučeni z grenkimi izkušnjami, zagotovo šli na univerzo, če bi bilo mogoče obrniti uro nazaj.
Pogovor z najstnikom ne sme temeljiti na agresiji in očitkih. Odrasli naj taktično opozarjajo na njegove napake in opozarjajo na morebitne posledice.
Pogoste napake
V želji, da najstnika opozorijo pred lastnimi napakami, starši pogosto pozabijo, da ni več majhen in mora samostojno sprejemati usodne odločitve. Odraslim ni treba prepričevati, lahko le svetujejo, opozarjajo, ne smejo pa se vmešavati v preobrat, seveda, če ne govorimo o zdravju otroka. Oseba se mora učiti ne samo od tujcev, ampak tudi iz lastnih napak, sicer ne bo prilagojena zunanjemu svetu. Le s tem, ko bodo otroku dali možnost, da se bo sam odločil, ga bodo starši lahko pripravili na odraslost.
