Kot veste, je človek družbeno bitje. Od rojstva smo obkroženi z drugimi ljudmi, s katerimi ustvarjamo določene odnose. Ljudje, pa tudi odnosi z njimi, nas navsezadnje naučijo biti ljudje.
Medosebni odnosi so objektivna interakcija dveh posameznikov v procesu komunikacije in skupne dejavnosti, skupaj s subjektivnimi izkušnjami vsakega od njih.
Vsi medosebni odnosi od rojstva naprej pomembno vplivajo na značaj otroka. Že prvi medosebni odnosi v našem življenju nastanejo seveda v družini. Pomembno je, da otrok odrašča v ozračju ljubezni in moralne podpore, tako da prvi človeški odnosi v njegovem življenju ne škodujejo oblikovanju in razvoju njegove osebnosti in ne povzročajo nevarnih psiholoških travm.
Otrok rahlo odraste v vrtec, nato v šolo, kjer mora stopiti v stik z drugimi otroki, pa tudi z učitelji. Ne smemo podcenjevati polnosti odgovornosti, ki je na plečih vzgojiteljev in učiteljev, kajti, kot veste, je temelj človekove osebnosti postavljen zelo zgodaj. Zato je tako pomembno, da odraščajoči otrok komunicira z odgovornimi, izobraženimi in vestnimi ljudmi ter od njih prevzema dragocena znanja, veščine in življenjske izkušnje. Pomembno je tudi, kako enostavno se otrok nauči komuniciranja s sovrstniki.
V procesu razumevanja uradnih in neuradnih medosebnih odnosov pride do izmenjave med ljudmi (intelektualne, informacijske, čustvene, fizične itd.). Poleg tega so na podlagi kakršnih koli odnosov med ljudmi določeni občutki (zanimanje, simpatija, antipatija, brezbrižnost). Udobni medsebojni odnosi lahko vodijo do prijateljstva in celo ljubezni. Bolje se je izogibati neprijetnim medosebnim odnosom, če pa je to iz nekega razloga nemogoče, se je vredno naučiti strpnosti, sposobnosti abstraktnosti.
Z eno besedo, že vse življenje vsak človek izboljšuje umetnost biti v takšnih ali drugačnih medosebnih odnosih. Največja skrivnost pozitivnega in produktivnega interakcije z drugimi ljudmi je preprosta. Pomembno je, da drugim zagotovite odnos, ki bi ga radi prejeli do sebe.
